Na poti k razumevanju osnov CPC ali stroškov na klik boste hitro ugotovili, da je to ključna metrika za ocenjevanje uspešnosti vaših spletnih oglaševalskih kampanj. Ne gre le za to, da v oglase vlijete denar in upate na najboljše. Bistven je strateški pristop, pri čemer prideta v poštev analiza CPC trendov in raziskovanje CPC konkurentov.
Analiza CPC trendov vključuje spremljanje nihanja stroškov klikov skozi čas. Z razumevanjem teh trendov lahko bolje optimizirate svoj proračun in povečate donosnost naložbe. Ali so obdobja v letu, ko je vaša cena CPC nižja? Ali morda določeni dnevi v tednu? Te informacije vam lahko pomagajo pri usmerjanju oglaševalske strategije, saj lahko v obdobjih z nižjim CPC namenite več sredstev.
Po drugi strani pa raziskava CPC konkurentov vključuje analizo, koliko vaši konkurenti plačujejo za podobne ključne besede. Ali plačujejo več ali manj kot vi? Če plačujejo manj, je to morda znak, da morate izboljšati strategijo ključnih besed. Če plačujejo več, lahko to pomeni, da lahko povečate svoj proračun in potencialno pridobite večji tržni delež.
Morda se sprašujete, kako izračunati CPC in zakaj je tako pomemben za vašo oglaševalsko strategijo. CPC ali strošek na klik je metrika, ki vam pomaga razumeti, koliko porabite za vsak klik v svojih marketinških kampanjah s plačilom na klik (PPC). Izračunate jo takole: skupne stroške klikov delite s skupnim številom klikov. To je tako preprosto.
Toda zakaj je CPC tako pomemben?
Jasno je torej, da je CPC pomemben del vaše oglaševalske strategije in da je vredno vložiti svoj čas v njegovo razumevanje.
Pomen CPC presega zgolj vaše posamezne kampanje. Vpliv CPC na trg je velik. Oblikuje dinamiko digitalnega oglaševanja. Če na primer obstaja trend povečevanja CPC stopenj, to lahko kaže na zelo konkurenčen trg. To vas lahko spodbudi k inovacijam oglaševalske strategije, iskanju stroškovno učinkovitejših kanalov ali izboljšanju kakovosti oglasov, da bi ohranili visoko donosnost naložbe.
Zato je ključnega pomena, da ne izračunavate le CPC stopnje, temveč tudi spremljate in analizirate trende, razumete vpliv trga in ustrezno prilagodite svojo strategijo. Na ta način boste najbolje izkoristili svojo porabo za oglaševanje.
Poglobimo se v strategije, ki vam lahko pomagajo optimizirati CPC ter tako povečati učinkovitost oglaševanja in donosnost naložbe. Vse to je povezano z analitiko, usmerjenostjo v podrobnosti in strateškim delovanjem. Dva ključna vidika, ki ju je treba upoštevati, sta CPC proračun in optimizacija umeščanja oglasov.
Prvič, CPC proračun je ključnega pomena. Določiti morate proračun, ki bo uravnotežil vaše trženjske cilje s finančnimi omejitvami. Učinkovita strategija je, da začnete z majhnim proračunom, preizkusite in izboljšate kampanjo ter jo nato povečate. Vedno upoštevajte stroške na klik in jih po potrebi prilagodite, da ne boste porabili preveč.
Naslednja možnost je optimizacija umestitve oglasov, ki lahko bistveno vpliva na vašo ceno klika. Prikazovanje oglasov v najbolj relevantnih in privlačnih kontekstih bo povzročilo višjo stopnjo klikov (CTR) in nižjo ceno CPC. Preizkušajte različne umestitve, spremljajte uspešnost in sprejemajte utemeljene odločitve na podlagi podatkov.
Za optimizacijo umestitve oglasov upoštevajte dejavnike, kot so geografska lokacija, čas dneva in vrsta naprave. Če na primer podatki kažejo, da vaše občinstvo mobilne naprave uporablja predvsem zvečer, boste želeli dati prednost umestitvam mobilnih oglasov v teh urah.
Upoštevajte tudi uspešnost ključnih besed. Če so nekatere ključne besede uspešne, vendar so predrage, razmislite o znižanju ponudb za te ključne besede ali poiščite cenejše, povezane ključne besede, ki jih lahko uporabite namesto njih.
Ne pozabite, da je optimizacija CPC stalen proces. Zahteva stalno spremljanje, preizkušanje in izpopolnjevanje. Če se boste osredotočili na oblikovanje proračuna CPC in optimizacijo umeščanja oglasov, boste na dobri poti, da kar najbolje izkoristite svoj oglaševalski proračun. In to je strategija, v katero se je vredno poglobiti.
Cascading Style Sheets (CSS) je programski jezik, ki omogoča določanje oblike elektronskih dokumentov. S preprostimi navodili, predstavljenimi v jasnih izvornih kodah, lahko po želji prilagodite elemente spletne strani, kot so postavitev, barva in tipografija. Zaradi oblikovanja teksta po stopnjah, ostaneta semantična struktura in vsebina dokumenta popolnoma nedotaknjena. CSS je bil razvit sredi 90. let prejšnjega stoletja in zdaj velja za standardni jezik za oblikovanje slogov na svetovnem spletu.
CSS je eden od osnovnih jezikov svetovnega spleta, prav tako kot HTML. Medtem ko s HTML jezikom napolnite spletno stran z besedilom in ga semantično strukturirate, s CSS določite obliko te vsebine. Čeprav se HTML in CSS uporabljata skupaj, CSS navodila za oblikovanje in HTML elementi obstajajo ločeno. To pomeni, da lahko stroj prebere elektronski dokument brez CSS-a. S pomočjo CSS-a je vsebina, ki se odpre v brskalniku, vizualno pripravljena in tako predstavljena na privlačen način.
CSS je standard, ki ga konzorcij World Wide Web Consortium nenehno razvija. Zato je treba vedno odkriti nove funkcije in praktične aplikacije. Splošno uporabljen jezik slogov je bil ustvarjen v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat zamisel o uporabi nizov slogov za prikaz spletne vsebine ni bila več povsem nova. Toda CSS se je od drugih predstavitvenih elementov, ki so že obstajali v jeziku HTML, razlikoval v enem pomembnem pogledu: zdaj je uporabnikom omogočal, da so lahko določili pravila oblikovanja za skupine elementov v več dokumentih in v eni sami slogovni vrstici.
Dobra spletna stran ne živi le zaradi vsebine, temveč tudi zaradi oblikovanja. Če zasnova ni uporabniku prijazna ali privlačna, uporabniki hitro izgubijo zanimanje. Pri tem vam CSS ponuja številne možnosti oblikovanja, ki niso na voljo v čistem HTML jeziku.
S CSS-om lahko na primer centralno nadzorujete določene specifikacije. To pomeni, da so podobni elementi (na primer vse hiperpovezave ali slike) v istem dokumentu prepoznani in oblikovani z enim samim ukazom. Ni nujno, da so navodila za oblikovanje v obliki notranjega slogovnega lista v samem HTML dokumentu. Če navodila CSS shranite v zunanji slogovni list, tj. ločeno datoteko, lahko to uporabite tudi za druge dokumente.
Poleg osnovnih navodil za predstavitev, ki določajo barve, oblike in tipografijo HTML elementov, CSS zdaj vključuje tudi bolj zapletene module. Z njimi lahko na primer določite animacije ali različne predstavitve glede na izhodni medij. Na ta način lahko isti HTML dokument enako pripravite za vse možne medije. Ker sta vsebina in oblikovanje v tem dokumentu ločena, je koda spletne strani zaradi tega jasnejša. Sorodni slogovni jezik SASS ponuja še več možnosti, vendar ne nadomešča CSS v celoti.
S CSS navodili določite, kateri elementi v elektronskem dokumentu naj imajo katere vrednosti ali lastnosti. V osnovni strukturi je navodilo sestavljeno iz izbirnika (selector) in zavitih oklepajev. V teh oklepajih naštejete lastnosti in njihove vrednosti, ki so med seboj ločene s podpičji. Vsako navodilo je sestavljeno iz imena lastnosti, dvopičja in določene vrednosti. CSS v spodnjem diagramu zagotavlja, da je naslov h1 prikazan v rdeči barvi in velikosti pisave 30 pik:
h1 {color:red; font-size:30px;}Kako vključiti CSS v spletno mesto?
Kot smo že omenili, je mogoče CSS v elektronski dokument vključiti z notranjimi in zunanjimi slogovnimi listi. Poleg tega je na voljo tudi slog v vrstici, pri katerem so želene lastnosti nameščene neposredno v izvorno kodo HTML dokumenta. V nadaljevanju so predstavljeni trije možni načini vključevanja CSS v HTML.
Pri tem so CSS navodila opredeljena v zunanjih datotekah s končnico ".css" in vključena v HTML datoteko s pomočjo oznake "link". To je najpogostejši način, saj sta vsebina in oblikovanje jasno ločena, spremembe pa so enostavne. Povezava se vzpostavi v glavi HTML dokumenta na naslednji način:
<!DOCTYPE html>
<html>
<head>
<link rel="stylesheet" href="stylesheet.css">
</head>
<body>
<h1>To je naslov</h1>.
<p>To je odstavek</p>
</body>
</html>Tu so vsa CSS navodila v sami HTML datoteki. Upoštevajte, da ti podatki veljajo le za ustrezen dokument. Za notranje slogovne liste vstavite element "style" v območje "head" v HTML dokumentu na naslednji način:
<!DOCTYPE html>
<html>
<head>
<style>
h1 {barva:modra; velikost pisave:12px;}
</style>
</head>
<body>
<h1>To je naslov</h1>
<p>To je odstavek</p>
</body>
</html>Tako kot pri notranji vrstici slogov so tudi tu CSS navodila v sami HTML datoteki. Vendar pa obstaja pomembna razlika: ustrezni atributi se namreč nahajajo neposredno v začetni oznaki elementa in se ne uporabljajo za noben drug element. Ta metoda je še posebej uporabna, če ne želite pripravljati splošnih navodil za oblikovanje.
<!DOCTYPE html>
<html>
<body>
<h1 style="color:blue; font-size:12px;">To je naslov</h1>.
<p>To je odstavek</p>
</body>
</html>Kot je razvidno iz zgornjih primerov, je uporaba CSS-a mogoča le skupaj s klasično HTML strukturo. Ker HTML strukturira vsebino z odstavki, seznami in tabelami, CSS pa zagotavlja vizualno oblikovanje, se ta dva spletna jezika dopolnjujeta in sta tesno povezana. Struktura HTML dokumenta temelji na načelu škatle, v kateri so posamezni elementi nameščeni drug na drugem kot škatle. Vsako "polje", ki zavzema prostor na spletnem mestu, ima naslednje lastnosti:
Z določitvijo velikosti, oblike in barve se te "škatle" ustrezno oblikujejo. Poleg teh preprostih atributov so na voljo tudi zahtevnejša CSS navodila za vstavljanje senc v besedila, filtriranje slik ter poudarjanje polj obrazcev in drugih elementov.
Barve je bilo mogoče tiskati že v Gutenbergovem času, vendar je postopek reprodukcije barvnih slik na primer postal primeren za tiskane množične medije šele nekaj sto let pozneje.
Danes so barvni tiskalniki pogosto standard tudi doma. Toda kako RGB slika pride od računalniškega monitorja do natisnjenega papirja? In zakaj potrebuje štiri barve? Tukaj lahko najdete več informacij o CMYK barvah ter razlikah v primerjavi z RGB in drugimi barvnimi modeli.
Uporaba barv za predstavitev na zaslonih in v tisku sledi fizičnim značilnostim človeškega očesa. Človeško oko je posebej občutljivo na tri valovne dolžine svetlobe. Prav te barve, rdeča, zelena in modra, se uporabljajo v RGB barvnem prostoru. To zagotavlja barvno uravnoteženo reprodukcijo na barvnih monitorjih.
Pri tiskanju pa se običajno tiska na bel papir. Papir ni prozoren, zato ne prepušča svetlobe. Pri industrijskem ofsetnem barvnem tisku se štiri tiskarske barve - cyan, magenta, rumena in črna (CMYK) - nanesejo na papir druga za drugo. Tisk ni plosek, temveč je narejen z zelo majhnimi, tesno razporejenimi pikami, ki jih človeško oko z običajne razdalje zaznava kot barvno sliko. Za zagotovitev ustrezne kakovosti slike se industrijski ofsetni tisk pogosto izvaja pri 300 pikah na palec (dpi), kar v metričnem sistemu pomeni 11,8 tiskarske pike na milimeter. Te tiskarske pike so različno velike, odvisno od želene debeline nanosa barve. Če je barvna pika enaka nič odstotkov, v tej točki ni pike in s tem tudi ne barve.
Pri tiskalnikih z barvnim črnilom se drobne kapljice črnila projicirajo na papir kot tiskarske pike, ki so prav tako blizu skupaj. Velikost točke je od 0,3 do 0,4 milimetra. Vsota posameznih kapljic v CMYK barvah ustvari "iluzijo" barvne slike. Barvni laserski tiskalnik zagotavlja enak rezultat, vendar na drugačen način. Obstajajo štirje električno nabiti bobni, ki jih laserski žarek izprazni na mestih, kjer se toner iz ene od štirih CMYK kartuš ne sme držati. Preostala napolnjena območja se nato tanko prekrijejo s tonerskimi črnili. Ti prevlečeni tiskarski piksli se drug za drugim prenesejo na papir in se tam pritrdijo s toploto.
Ti trije primeri - ofsetni tisk, tisk z barvnimi črnili in barvni laserski tisk - ponazarjajo zahteve glede natančnosti tiskarskih strojev. Kako so barve razdeljene in uporabljene v ta namen, je pojasnjeno v nadaljevanju.
CMYK barvni prostor deluje s primarnimi barvami cyan, magenta, rumena in črna. Znak "B" je bil v barvnem prostoru RGB že dodeljen modri barvi, zato ni bil več primeren za črno (Black) barvo. CMYK barve so trenutno standardizirane v skladu s standardom ISO 2846 - naslednikom tako imenovane evroskale, ki je bila zavezujoče opredeljena v standardu DIN 16539 iz leta 1971.
Barvni prostor CMYK temelji na subtraktivnem mešanju barv, kar je ravno nasprotno od RGB barvnega modela.
Subtraktivno metodo si predstavljajte kot štiri barve, natisnjene v različnih močeh na belem papirju. Če se ne natisne nobena izmed CMYK barv, papir ostane bel. Z RGB: Pri vseh barvah s "polno močjo" je rezultat bela, se pravi ravno obratno.
CMYK spada med subtraktivne barvne modele. Nekoliko poenostavljeno to pomeni: če so vse barve 100-odstotno aktivne, je rezultat črna barva; če vseh barv ni, tj. nič odstotkov, (bel) papir ostane bel. Intenzivnost barvnih odtenkov lahko primerjamo z mešanjem barv iz posode s črnilom, pri čemer na primer cyan, pomešan z rumeno, naredi zeleno barvo, pri čemer se glede na barvno razmerje ustvari različen odtenek zelene barve.
Pomembna razlika v primerjavi z RGB: Odsotnost vseh treh barv (RGB = 0, 0, 0) pomeni črno barvo v RGB barvnem prostoru. Če imajo rdeča, zelena in modra barva vsaka svojo največjo vrednost 255, se reproducira bela barva. RGB kot aditivni barvni model je torej natančno nasprotje CMYK-a.
V praksi je bilo ugotovljeno, da 100-odstotno tiskanje cyan, magente in rumene barve ustvari zelo temno rjav ton. Za tiskanje prave črne barve je bila potrebna še ena komponenta. Zato je bila v barvni prostor vključena črna barva (K). Hkrati je to omogočilo boljšo razvrstitev ostalih treh barv. S CMYK barvami je teoretično mogoče reproducirati do 4 milijarde različnih barvnih odtenkov.
Pri štiribarvnem tiskanju se na papir natisnejo v majhnem razmiku točke cyan, magenta, rumene in črne barve. Za človeško oko je rezultat sestavljen vtis barvne slike.
CMYK barvni model se uporablja pri fizičnem izpisu slikovne upodobitve na tiskalnike, tj. na tiskarskih strojih različnih tehnologij ter na računalniških barvnih tiskalnikih, ki uporabljajo brizgalno ali lasersko tehnologijo. Pri štiribarvnem laserskem tiskalniku to pomeni, da se poleg črne kartuše s tonerjem uporabljajo še tri druge, ki vsebujejo cyan, magento in rumeno barvo. Enako velja za barvne brizgalne tiskalnike, čeprav se že nekaj časa uporabljajo tudi druge barve. Zaradi vse večjih zahtev po tiskarskih izdelkih so se industrijski tiskarski stroji dopolnili tudi z dodatnimi barvnimi tiskarskimi enotami. Pri šestbarvnem tisku sta to zelena in oranžna barva. Pri drugih tehnikah večbarvnega tiska se uporabljajo določene lisaste barve, imenovane tudi posebne barve.
RGB je uporabljen vedno, ko se nekaj prikazuje na zaslonih ali monitorjih. Tudi digitalni fotoaparati ustvarjajo RGB slikovne datoteke. Z RGB barvami je mogoče doseči 16,8 milijona različnih barvnih odtenkov.
Vsak tiskalniški medij, vključno z vsemi vrstami papirja, pri enakih CMYK vrednostih reproducira tiskarske barve nekoliko drugače. Nekateri močno vpijajo črnilo, drugi imajo gladko, sijočo površino, tretji so mat.
Da bi se na to lahko odzvali, so bili vzpostavljeni standardizirani barvni profili, ki zagotavljajo, da se pri določenih vrstah papirja in tiskarskih barv vedno doseže enak rezultat tiskanja. Primer takšnega barvnega profila je standardni barvni profil tiskarske industrije v Evropi "ISO Coated v2".
Barvni profili obstajajo tudi za optične bralnike in monitorje, da se barve na poti skozi tehnične naprave uskladijo tako, da se na izhodnem mediju doseže največja barvna zvestoba. Podatkovne nize za standardizacijo sistemov za upravljanje barv usklajuje Mednarodni konzorcij za barve (ICC).
Barvni sistemi to presegajo in sestavo barv opredeljujejo drugače in včasih bolj obsežno. Nekateri med njimi temeljijo tudi na drugih teoretičnih modelih zaznavanja barv s človeškim očesom.
Barvni sistem se imenuje tudi CIEL*a*b* ali laboratorijske barve. Temelji na človeški zaznavi tako imenovanega običajnega opazovalca - torej zajema vse barvne zaznavne - in ne temelji na matematičnem modelu, kot sta RGB ali CMYK.
Barvni sistem HKS trenutno sestavlja 88 osnovnih barv in 3.520 neposrednih barv, s katerimi je mogoče tiskati na naravni in umetniški papir. Za razliko od CMYK-a so te barve pred tiskanjem pripravljene za mešanje. Cilj je doseči objektivno primerljivost in ponovljivost barvnih odtenkov. HKS barve je mogoče simulirati s CMYK-om, vendar je njihov sijaj le redko dosežen.
Pantone Matching System je mednarodno uporabljen barvni sistem za grafiko in tisk, ki ga je razvilo ameriško podjetje Pantone. Vsebuje 1.867 posebnih barv (od leta 2016), od katerih večine ni mogoče reproducirati z običajnim štiribarvnim tiskom.
Barvni sistem RAL Classics iz leta 1927 vključuje 213 barvnih odtenkov. Od leta 1993 je na voljo oblikovalski sistem RAL s 1.625 standardiziranimi barvami. Nekatere RAL barve so korporativne barve ali signalne barve za določene predmete, npr. RAL 3024 kot barva za gasilska in reševalna vozila, reševalne križarke in reševalne čolne. Resnična predstavitev RAL barv na monitorjih in tiskalnikih ni mogoča v enakem obsegu, zato jo CMYK ali RGB barve omogočajo le delno.
Tako imenovana "Click-Through Rate" (krajše CTR) prikazuje razmerje med kliki na oglas in prikazi. Ta stopnja klikov v odstotkih kaže, kako pogosto je bil oglas kliknjen v primerjavi s tem, kako pogosto so uporabniki videli oglas na internetu. Kako lahko izračunate CTR? Primer: Če je oglasna pasica prikazana 100-krat in kliknjena enkrat, je stopnja klikov (včasih imenovana tudi razmerje klikov) enoodstotna.
Kako visoki so prikazi oglasa, je odvisno tudi od časa in kraja, na katerem je mogoče oglasno pasico videti na internetu. Da bi dosegli več prikazov in s tem višjo stopnjo klikov, se je treba na področju spletnega trženja naučiti, kako razumeti številke in njihova razmerja.
Enotne stopnje klikov ni, saj so lahko stopnje CTR zelo različne. Stopnja klikov vedno prikazuje razmerje med prikazom in klikom, vendar obstaja različne vrste prikazov. Pri klasičnem oglasu s pasicami na internetu je CTR v vrednosti promila. Če pa je oglasna pasica dobro nastavljena, se lahko CTR poveča na približno 3 %.
Pri organskem iskanju, na primer v Googlu, je povprečni CTR približno 18-27 %. Glede na iskalni izraz, objavljeni oglas ali spletno mesto se lahko stopnja klikov zelo razlikuje. Zato je treba razlikovati tudi med tem, ali se stopnja klikov določa za klike pri oglaševanju v iskalnikih, oglaševanju s pasicami ali optimizaciji za iskalnike.
Če želite izračunati Click-Through Rate, morate upoštevati razmerje med prikazi in kliki. Številna orodja lahko to opravijo samodejno, tako da ročni izračun ni več potreben. CTR v storitvi AdWords je na primer prikazan neposredno v računu in ga je mogoče primerjati v določenih časovnih obdobjih. Tako imate dober pregled nad spremembami CTR zaradi izvedenih optimizacij.
Tisti, ki želijo CTR izračunati ročno, lahko to storijo s preprosto formulo:
Če je oglasna pasica prikazana 200-krat in kliknjena 2-krat, je CTR 1 %.
Pri spletnem oglaševanju je Click-Through Rate pomemben dejavnik za ugotavljanje učinkovitosti oglasa ali optimizacije spletnega mesta. To se imenuje tudi KPI (Keyword-Performance-Indicator = kazalnik uspešnosti ključnih besed), saj naj bi se tako pasice kot spletna mesta običajno uvrščali na zelo specifične ključne besede. Zato se CTR pogosto določi na podlagi ključne besede. Na ta način je mogoče nadzorovati in izboljšati učinkovitost digitalnega oglaševanja.
S pomočjo CTR je mogoče vsebino natančneje prilagoditi obiskovalcu spletnega mesta, oglase pa prilagoditi vedenju uporabnikov. Ta ključni podatek se lahko uporabi tudi za določitev trenutka, v katerem je treba predvajati oglas, na primer prek storitve Google AdWords, ter za ugotovitev, ali je bil oglas pravilno umeščen in usmerjen v ciljno skupino.
CTR je zato še posebej pomemben tudi v partnerskem oglaševanju, saj se stopnja klikov uporablja za merjenje učinkovitosti oglaševanja. Stopnja klikov se lahko uporabi za izračun stroškov na klik, z namenom natančnega nadzora oglaševalskih stroškov podjetja.
CTR ima pomembno vlogo tudi pri optimizaciji za iskalnike. Z razmerjem med prikazi in kliki lahko določite, kako učinkovito so bili ustvarjeni izvlečki. Tako imenovani visoki CTR SERP torej kaže, ali je snippet dovolj zanimiv, da uporabnika spodbudi h kliku na spletno mesto.
S CTR v AdWords lahko določite še večjo dodano vrednost. Oglase je mogoče obsežno prilagoditi glede na stopnjo klikov. To so lahko na primer sama ciljna skupina, pa tudi vsebina, čas umestitve oglasa, proračun in številni drugi dejavniki. Vendar je treba opozoriti tudi na to, da le konverzije dejansko zagotavljajo informacije o tem, ali so oglasi zanimivi in ali spodbujajo ljudi k nakupu. Cilj torej ne sme biti le povečanje CTR.
Visok Click-Through Rate še ne pomeni, da je bil oglas popolnoma uspešen. Veliko pomembnejše so konverzije, ki so posledica klikov. Pokažejo, ali je bil uporabnik na primer prepričan, da opravi nakup v spletni trgovini.