ASCII je standard za kodiranje znakov, ki določa številske vrednosti za črke, številke in simbole. Ta 7-bitni nabor znakov vsebuje 128 različnih znakov, vključno s številkami od 0 do 9, velikimi in malimi črkami angleške abecede ter različnimi simboli.
ASCII (American Standard Code for Information Interchange) predstavlja temeljni kamen digitalne komunikacije, saj omogoča računalnikom izmenjavo besedilnih podatkov na standardiziran način.
Ko tipkate na tipkovnico, vsak pritisk tipke ustvari ASCII kodo, ki jo računalnik razume. Ta enostavni standard je kot abeceda digitalnega sveta – osnovni jezik, ki ga razumejo vsi računalniki.
Tudi v dobi naprednih kodiranj, kot je Unicode, ostaja ASCII osnova, na kateri gradimo. Vsakič ko pošljete e-pošto ali programirate, delate z ASCII znaki.
Spoznavanje tega standarda vam bo pomagalo bolje razumeti, kako računalniki obdelujejo besedilo in shranjujejo podatke.
ASCII (ameriški standardni nabor za izmenjavo informacij) je 7-bitni nabor znakov, razvit v 60. letih prejšnjega stoletja. Kratica izhaja iz angleškega imena "American Standard Code for Information Interchange".
Ta kodirni sistem so zasnovali za standardizacijo načina, kako računalniki predstavljajo besedilo. S pomočjo ASCII lahko vsak računalnik razume iste znake na enak način.
ASCII je postal temelj za digitalno komunikacijo in je še danes prisoten v skoraj vseh računalniških sistemih. Čeprav ga pogosto nadomeščajo novejši standardi kot je Unicode, ostaja ASCII osnova za kodiranje besedila v digitalnem svetu.
ASCII uporablja 7 bitov za predstavitev vsakega znaka. To omogoča skupno 128 različnih znakov (2^7).
V praksi za shranjevanje pogosto uporabimo 8 bitov (1 bajt), pri čemer je osmi bit neuporabljen ali ima vrednost 0.
Vsak ASCII znak ima svojo decimalno številko (0-127), binarno vrednost in predstavitev. Na primer:
ASCII tabela je razdeljena v logične skupine. Znaki od 0-31 so kontrolni znaki, 32-127 pa so tiskani znaki, vključno s črkami, številkami in simboli.
ASCII nabor vsebuje dve glavni kategoriji znakov: nadzorne in tiskane znake.
Nadzorni znaki (vrednosti 0-31 in 127) niso namenjeni prikazu, ampak upravljanju naprav. Primeri vključujejo:
Tiskani znaki (vrednosti 32-126) so vidni znaki, ki jih lahko prikažemo na zaslonu ali natisnemo. Razvrščeni so v skupine:
Tiskani znaki predstavljajo vidne elemente, ki jih uporabljate pri tipkanju. Nadzorni znaki pa usmerjajo, kako se besedilo obdeluje ali prikazuje.
ASCII uporablja 7-bitni sistem, ki omogoča kodiranje 128 znakov (0-127). To vključuje številke, angleške črke in nekatere kontrolne znake.
Unicode pa je veliko obsežnejši in podpira več kot 149.000 znakov iz različnih svetovnih jezikov.
UTF-8, najpogostejša implementacija Unicoda, je zasnovan tako, da je popolnoma združljiv z ASCII. Prvih 128 znakov v UTF-8 je identičnih ASCII znakom in se kodirajo z enim zlogom.
Glavna omejitev ASCII je odsotnost šumnikov in drugih posebnih znakov, ki jih slovenski jezik potrebuje. V ASCII tabeli ne boste našli črk kot so č, š ali ž.
Razlika je tudi v velikosti: ASCII znaki zasedajo 1 bajt, medtem ko Unicode znaki lahko zasedajo 1-4 bajte, odvisno od znaka.
